Veliki švicarski planšarski pes

VELIKI ŠVICARSKI PLANŠARSKI PES

Veliki švicarski planšarski pes je največji iz skupine švicarski planšarskih psov, v katero spadajo še bernski planšarski pes, entleburški planšarski pes in apenzelski planšarski pes. Njihov izvor ni popolnoma jasen. Najverjetneje izvirajo iz rimskih molosov, velikih psov mastifskega-tipa, ki so spremljali rimske legije pri napadih na Alpe v 1. stoletju pred našim štetjem.

Prvotno so prednike modernih švicarjev uporabljali kmetje, pastirji, krošnjarji in veletrgovci za čuvanje kmetij in živine ter za vleko vozičkov z izdelki (mleko, žito, obrtniški izdelki, itd) na trg. Zelo so bili cenjeni pri revnih kmetih, ki si niso mogli privoščiti konj, zato so jih imenovali tudi »revežev konj«.

Veliki švicarski pes je velik, robusten in samozavesten pes. Je izredno predan svoji družini, do tujcev pa nezaupljiv in previden, vendar načeloma ne agresiven. Karakterno je izredno stabilen, plašnost je huda napaka. Zaradi svojih karakteristik so predstavniki te pasme odlični čuvaji. V višino merijo med 60 in 72 cm, tehtajo pa od 40 do 60 kg. Dlaka je trobarvna, in sicer črno-bela-rjava. Je kratka in ni zahtevna za nego. Kožuh je izredno gost, z gosto poddlanko. Njihov letni čas je zato zima, poletno vročino pa nekoliko teže prenašajo. Velja opozoriti, da poddlanka v času menjave močno izpada.

Idealna za bivanje je hiša z velikim vrtom. So zelo teritorialni in navadno ne uhajajo od doma. Prilagodijo se tudi življenju v stanovanju, če jim omogočimo dovolj gibanja. Zelo se navežejo na svojo družino in želijo biti ves čas v bližini »svojih« ljudi. Z otroki so prijazni in zelo potrpežljivi, vendar jih moramo imeti vedno pod nadzorom, saj lahko otroka nehote prevrnejo. So srednje aktivni psi. Obožujejo dolge sprehode v naravi pa tudi v hribe nas z veseljem spremljajo, vendar moramo vzpone prilagoditi njihovi vzdržljivosti in starosti. Plenski nagon je lahko močno razvit. Podijo divjad, veverice, mačke, zato tako vedenje že v mladosti preprečujemo.

Načeloma so zelo učljivi in vodljivi ter želijo ustreči svojemu vodniku. Znajo pa biti tudi zelo svojeglavi. Obisk male šole je s švicarjem praktično obvezen. Primeren način šolanja je z nagrajevanjem in pozitivno motivacijo, saj šolanje s prisilo ne daje dobrih rezultatov. Zelo je pomembna zgodnja socializacija. Psa že v mladosti vodimo v različne situacije (mesto, prireditve, kmetija, med druge pse in mačke, trgovina z živalmi), da se navadi nanje. Ker so bili ti psi vzrejani za vleko in imajo vlečenje »v krvi«, jim že od mladosti naprej ne dovolimo, da nas vlečejo na povodcu. Predvsem samci so lahko dominantni do drugih psov, zato jih učimo, da druge pse ignorirajo. Zavedati se moramo, da nam bo le dobro vzgojen pes v ponos in veselje in bo življenje z njim prijetno.

Zaradi njihove močne in težke konstitucije moramo v času rasti posebej paziti, ker lahko hitro pride do poškodb. Pazimo, da se ne zredijo, da se gibajo čim bolj po ravnem, ne dovolimo nenadzorovane igre z drugimi psi, prav tako pa ni priporočljiva hoja po stopnicah, skoki z višin in hoja po drsečih površinah. Najpogostejše zdravstvene težave: odkruški v ramenskem sklepu (OCD), epilepsija, displazija kolkov in komolcev, bolezni oči (katarakta, PRA, glavkom) in zasuk želodca. Zaenkrat je pri nas za vzrejno dovoljenje potrebno le slikanje kolkov, vestni vzreditelji pa svoje pse kljub temu pregledajo za vse pogostejše dedne bolezni.

Danes so švicarji predvsem družinski psi. Cenjeni so zaradi svoje lepote, vdanosti, dobrega karakterja in nezahtevne nege. Zaradi krasnega trobarvnega kožuha so v številnih knjigah opisani kot najlepši psi na svetu.
Vir: http://www.pasme-psi.com/pasje_pasme/vSvicarPlansar/index.php

---------------------------------------------




http://images.google.si/images?hl=sl&q=veliki+%C5%A1vicarski+plan%C5%A1arski+pes&gbv=2&aq=5&oq=veliki]Vir